Razstave v Veliki galeriji Doma kulture

Domov / Razstave v Veliki galeriji Doma kulture

JUNIJ-AVGUST 2025

VINKO PAJEK

SPOMINI IN SANJE

MEŠANA TEHNIKA

Slikarski svet Vinka Pajka je svet vtisa. Njegove slike z izjemno slikarsko senzibilnostjo, ki je že na prvi pogled prepoznavna, nagovarjajo gledalca k čutenju. Pajek gradi svoj izraz v dialogu med impresionističnim občutjem in pointilistično bližino – med tistim, kar trepeta v atmosferi, in tistim, kar je natančno razgrajeno v barvni strukturi.

Njegova tehnika nanašanja oljne barve na platno z lopatico mu omogoča čistost barv. Vsak nanos ostaja fizično ločen, vendar se na razdalji optično združujejo v mehke prelive, ki ustvarjajo občutek eteričnosti in svetlobne zračnosti. V tem postopku se skriva osnovna poetika Pajkovega slikarstva: barva kot svetloba, površina kot dihajoča atmosfera.

Motivno ostaja zvest naravi – drevesa, reke, obale, horizonti, simetrije vodnih odsevov. A to niso konkretne lokacije, temveč notranje krajine. Slikar jih ne upodablja po opazovanju, temveč po spominu in občutenju. Zato se iste kompozicije pogosto ponavljajo v različnih barvnih variacijah: enkrat v žareče živih, drugič v zamolklih, melanholičnih odtenkih. S tem Pajek ne ustvarja zgolj podob, temveč stanja duha.

Barvna paleta je skrbno izbrana in uravnotežena – prevladujejo hladni, modri toni, ki pogosto vstopajo v komplementarni kontrast z oranžnimi, kar omogoča subtilno barvno dinamiko. V krajinskih prizorih prevladujejo monokromni odtenki, ki poudarjajo mir in tišino, medtem ko se v portretih pojavljajo bolj pestri in živi barvni poudarki, ki izražajo karakter, moč in prisotnost figure.

Značilnost Pajkovega ustvarjanja ni le v motivih ali barvnih rešitvah, temveč predvsem v njegovem načinu slikanja: kratki in premišljeni nanosi lopatke ustvarjajo ritmizirano površino. Vsaka slika združuje notranji red in mirno ravnovesje. Ta red ni formalna shema, ampak vizualni ritem, ki mu zaupamo.

Pajkovo slikarstvo je sinteza senzibilnosti in nadzora, spontanosti in razmisleka. Njegova dela od gledalca ne zahtevajo analize, temveč odprtost, pripravljenost, da se ustavi, pogleda in dopusti barvam, da govorijo svoj jezik. Je slikar, ki verjame v moč barve, v tiho zvočnost svetlobe in v preprosto, a globoko resnico narave, kot se zrcali skozi človeško doživljanje.

APRIL, MAJ 2025

NATAŠA MIRTIČ IN VESNA DRNOVŠEK

DVE ZA GRAFIKO

GRAFIKE

Vesna Drnovšek in Nataša Mirtič sta že vrsto let prepoznaven in usklajen umetniški tandem, ki ju poleg osebne in likovne afinitete povezuje tudi sorodna akademska pot. Njuna zgodnja srečanja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer sta se spoprijemali z omejitvami tradicionalnega slikarstva, so bila izhodišče za zavestno odločitev: umik od platna in prestop v bolj odprt, eksperimentalen prostor grafike. Ravno grafični atelje, ki je takrat sameval in omogočal mir, je postal prostor raziskovanja, oblikovanja in predvsem svobodnega izraza.

Njuna skupna razstava ni le predstavitev dveh paralelnih praks, temveč subtilno prepletanje dveh likovnih poetik, ki se že dolgo srečujeta, odzvanjata druga v drugi in skupaj tvorita edinstveno ustvarjalno dinamiko. Drnovšek in Mirtič sta si različni v pristopih, a njuna raznolikost ni ločevalna, prav nasprotno, saj postane most za dialog. Eden najizrazitejših momentov te razstave je njuna praksa izmenjave matric. Ta ne služi le praktičnemu sodelovanju, temveč predstavlja simbolno gesto zaupanja, odprtosti in prepletanja likovnih jezikov. Vsaka umetnica tako ne le uporablja matrico druge, temveč jo s tem tudi interpretira, prevaja in dopolnjuje.

Kljub povezavam z Ljubljansko grafično šolo se umetnici ne vidita kot neposredni naslednici te tradicije. Čeprav obvladujeta tehnične postopke, sta si kmalu dovolili lastno pot, v kateri matrice niso več zgolj orodje za odtis, temveč samostojen likovni element, podvržen spremembam, predrugačenjem, včasih celo uničenju.

Njuna dela niso statična. So v stalnem procesu – bodisi duhovne refleksije bodisi tehnične intervencije. Grafika zanju ni končen odtis, temveč odprt sistem, v katerem se preteklo in novo prepletata, kjer se napake spreminjajo v iztočnice, in kjer si umetnici podajata orodja in misli, kot bi bili del iste roke. Njuna ustvarjalnost je dvojna v številu, a enotna v pristopu – odprta, iskrena in globoko predana procesu.

MAREC 2025

ZALA BRGLEZ

TAFTANE ZGODBE

RAZSTAVA TAFTANIH DEL

Izdelava tapiserij se je skozi zgodovino razvijala in prehajala med kulturami, pri čemer so bile ročno izdelane preproge v preteklosti izjemno cenjene in dostopne le premožnejšim slojem družbe. Mojstri preprog so bili spoštovani obrtniki, saj je bil njihov izdelek ne le funkcionalen, temveč tudi simbol prestiža in umetniške spretnosti.

S prehodom v industrializacijo in s spremenjenim družbenim razumevanjem rokodelskih praks je izdelovanje preprog postalo dejavnost, ki je podobno kot šivanje, vezenje in kvačkanje prešlo v domeno domačih, pogosto podcenjenih opravil, ki so bila pripisana predvsem ženskim rokam. Ta premik je prispeval k razvrednotenju tovrstne umetnosti in njeni marginalizaciji znotraj likovne sfere.

Zala Brglez s svojim delom izziva tovrstne družbene delitve in briše meje med rokodelstvom in umetnostjo. Njena posebnost je dodajanje ročno šivanih perlic in okvirjev taftanim preprogam, kar daje njenim delom dodatno dimenzijo in poudarja njihovo unikatnost. Poleg tega raziskuje raznolike barvne palete, ki segajo od monokromnih kompozicij do igrivih in pisanih variacij, s čimer odpira možnosti vizualne ekspresije znotraj tekstilne umetnosti.
Materiali, ki jih uporablja, so raznoliki in odvisni od narave posameznega dela, saj vsak material prinaša drugačne lastnosti in teksture. Tako lahko v njenih razstavljenih delih zasledimo volno, bombaž, akril in druge materiale, kar dodatno pripomore k raziskovanju taktilnosti in vizualne dinamike tekstilne umetnosti.

Njeno ustvarjanje ni zgolj vizualno premišljeno in tehnično dodelano, temveč nosi tudi močno konceptualno težo. Z ozaveščanjem o taftingu kot legitimni umetniški tehniki si prizadeva, da bi ta postala prepoznavnejša in cenjena v širši javnosti. Njena dela ne le revitalizirajo nekoč visoko cenjeno rokodelsko umetnost, temveč obenem odpirajo vprašanja o vrednotenju ročnih spretnosti in njihovi vlogi v sodobni umetnosti. Z raziskovanjem meja med tradicionalnimi tehnikami in sodobnimi pristopi umetnica ustvarja unikaten jezik, ki združuje preteklost in prihodnost tekstilnega ustvarjanja.

FEBRUAR 2025

ŽAN JUHART

ADELMA

INTERMEDIJSKA RAZSTAVA

Ob stoletnici smrti Adelme von Vay smo vstopili v razmislek o neznanem, ki presega vsakdanje izkušnje. Njeno življenje, prepleteno z misticizmom in iskanjem resnice, ostaja simbol preseganja meja med vidnim in nevidnim. Intermedijska razstava je združila preteklost in prihodnost v raziskovanju meja fizičnega in duhovnega, vidnega in nevidnega. V središču dogajanja je vprašanje, kako nas neizrekljivo še danes oblikuje in navdihuje.

NOVEMBER, DECEMBER 2024

UROŠ ROJKO

LEON STEFANIJA

PREDSTAVITEV ŽIVLJENJSKEGA DELA UROŠA ROJKA

V Slovenskih Konjicah smo se ob 70-letnici poklonili enemu najpomembnejših slovenskih glasbenikov, skladatelju in klarinetistu Urošu Rojku. Rojko je večkrat nagrajeni skladatelj, upokojeni redni profesor kompozicije na Akademiji za glasbo, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prejemnik Kozinove in Župančičeve nagrade ter nagrade Prešernovega sklada. Več o njegovem delu je bilo predstavljeno na razstavi, ki jo je pripravil muzikolog prof. dr. Leon Stefanija.

OKTOBER 2024

LIKOVNA KOLONIJA NA TREBNIKU

ODPRTJE RAZSTAVE LIKOVNE KOLONIJE NA TREBNIKU

V Slovenskih Konjicah se je tudi letošnje leto odvijala Likovna kolonija na Trebniku. Šest gostujočih slovenskih umetnikov je pet dni bivalo in ustvarjalo v slikovitem okolju dvorca Trebnik, njihovo bivanje v Slovenskih Konjicah pa se je sklenilo z zaključno razstavo v Žički kartuziji. Namen kolonije je spodbujanje ustvarjalnosti na Konjiškem, tkanje novih poznanstev in sodelovanj, predvsem pa pripeljati in predstaviti kakovostno slovensko umetniško produkcijo domači publiki. Letos so na koloniji ustvarjali priznani in nagrajeni slovenski umetniki in umetnice Janja Kosi, Valerie Wolf Gang, Tejka Pezdirc, Nina Koželj, Gašper Capuder in Nik Erik Neubauer.

V glasbenem delu dogodka je nastopil Janez Dovč.

MAJ 2024

SUZANA MAROVT

V VRTINCU BARV

MEŠANA TEHNIKA

Razstava V vrtincu barv je v resnici prav to – je vrtinec barv in tehnik, ki se v trenutku navdiha zlijejo na platno umetnice Suzane Marovt. Oplotniška umetnica je na domači umetniški sceni že uveljavljena, predvsem zaradi mnogih nagrad, ki jih je tekom svojega ustvarjanja prejela na različnih slovenskih in mednarodnih slikarskih ex temporih. Slikarkin slog bi lahko opisali kot zmes različnih vplivov abstraktne umetnosti. V njenih delih najmočneje opazimo odmeve drip paintinga, katerega eden izmed glavnih predstavnikov je Jackson Pollock, slikar abstraktnega ekspresionizma. Tehniko, ki temelji na prelivanju in kapljanju barve, uporablja tudi Marovt.

V večini razstavljenih del opazimo odmik od figuralike in biomorfnih upodobitev, ki jih nadomestijo vijuge, konture, liki, črte in barvne ploskve. Barvna paleta obsega temnejše odtenke modre, zelene in sive, ki se jim pridružijo čistejši odtenki rdeče, modre, oranžne, pogosta pa je tudi zlata barva. Večina del je izdelana iz akrilnih barv in konturnih past. Način nanosa barve variira in je prilagojen doseganju učinka upodobitve. Lazurne nanose, ki dovoljujejo slojenje posameznih barv, mestoma zamenjajo pastozni nanosi, s katerimi umetnica doseže tridimenzionalni efekt. Suzana Marovt eksperimentira tudi s samimi nosilci – ti niso vedno klasična platna, pripeta na podokvir, opazimo pa tudi, da se je v nekaterih upodobitvah poslužila spoja več platen.

Serija slik vsebuje tudi tipografijo, ki je bila na slikarsko osnovo prenesena s šablonami, te pa so kasneje tudi same postale umetniško delo. Kompozicije so večinoma horizontalne, najdemo pa tudi nekaj vertikalnih in diagonalnih. Umetnica navdih za svoje slike črpa iz svojega življenja, okolice in notranjih doživetij. Če pogledate pobližje, boste vse to opazili tudi sami. Zato vabljeni, da se potopite v vrtinec barv Suzane Marovt.

(Umetnostna zgodovinarka Zala Brglez)

FEBRUAR 2024

KARMEN KUKOVIČ

ABSTRAKTNO SPREGLEDANEGA

MAKRO FOTOGRAFIJA

Ker je abstraktna umetnost ločena od objektnega sveta, v gledalcu pogosto sproža odpor zaradi dozdevnega nerazumevanja motiva. Raziskave so pokazale, da motivi znani človeškemu očesu – na primer portreti, pejsaži ali pa tihožitja – sprožijo odziv samo v določenih delih možganov. Abstraktna umetnost pa na drugi strani povzroči aktivacijo različnih področij možganov in nima sebi lastne specifične možganske aktivnosti. Študije so pokazale tudi to, da gledanje abstraktnih umetniških del spodbudi naše možgane, da se odzovejo na manj omejevalen in stereotipičen način, ter raziščejo nove asociacije, aktivirajo alternativne poti za čustva in ustvarijo nove kreativne povezave.

Psihologija, analize vedenja in dogajanja pa intrigirajo tudi avtorico razstave Abstraktno spregledanega, Karmen Kukovič. Sama želi gledalcu približati dela, ki na videz izgledajo abstraktna, vendar vedno znova dokazujejo, da so v resnici le nekaj konkretnega, otipljivega. Na tej točki je vredno omeniti misel Pabla Picassa, ki je verjel, da abstraktna umetnost v resnici ne obstaja, saj mora umetnik vedno pričeti z nečim zaznavnim, otipljivim, da lahko pozneje odstraniš vse sledi resničnosti. Tako ravna tudi avtorica razstave, ki vzame motive iz svojega vsakdanjika. Zanimajo jo elementi, ki ne sodijo v sfere klasično pojmovane lepote in pogosto ostanejo spregledani.

Makro posnetki zidu ali tal, vrat, stranskih produktov ali celo odpadkov ustvarjanja razkrivajo njeno dojemanje popolnosti v nepopolnem in upiranje normativom klasične fotografije – tako v izbiri motiva, kot v sami izvedbi fotografije. Posebnost njenega ustvarjanja je namreč tudi ta, da fotografije ne nastanejo s fotoaparatom, temveč so posnete kar s telefonom. Fotografinja, ki rada pove, da sta kultura in umetnost drugačno agregatno stanje njenega organizma, na ta način poveliča vsakdanje predmete in jih naredi v umetniško delo, ki sicer verjetno nikoli ne bi našlo poti v razstavišče. Karmen Kukovič pravi, da njeno zavestno fotografiranje takšnih prizorov traja že od leta 2020, ko je pričela dokumentirati abstrakcije, ki jih je slikala narava – mrtva drevesa, katerih abstrakcija je v resnici še kako živa. Je velika ljubiteljica narave, kar je mogoče zaznati tudi v pričujoči razstavi. Neizostreni motivi, anomalije, igra svetlobe in barvne zaplate izražajo surovost motiva in resonirajo z umetniškim gibanjem art brut. Pripadniki tega gibanja so na čelu z Jeanom Dubuffetom videli lepoto v najmanj cenjenih materialih, neortodoksnih perspektivah sveta in iskali izkušnje zunaj omejujočih okvirov družbe. Njihova umetnost se je ravnala po lastnih impulzih in se izogibala mimikrije, ki so se je posluževali ljudje v stiku s klasično umetnostno kulturo. Podobno počne Karmen Kukovič, ki spoštljivo odklanja klišeje klasične fotografije in podira konvencionalne meje dojemanja fotografije in umetniškega dela.

(Umetnostna zgodovinarka Zala Brglez)

NOVEMBER 2023 – JANUAR 2024

FRANCI RATEJ – FRENK

MOJ KRAJ, MOJ LES

INTARZIJE

Franci Ratej je izjemno spreten in nadarjen intarzist, ustvarjalec z lesom. Že v osnovni šoli je ustvaril prvo intarzĳo, upodobil je domačĳo. Končal je lesno industrĳsko šolo in aranžerstvo.
Pri devetnajstih je v okviru Delavskoprosvetnega društva v Slovenskih Konjicah ustanovil likovno sekcĳo, ki jo je vodil 28 let.
Sekcĳa je sčasoma prerasla v uspešno kulturno društvo, Društvo likovnikov in fotografov Slovenske Konjice.
Do danes je ustvaril številne intarzĳe različnih velikosti in motivov ter veliko kosov intarziranega pohištva. Še posebej pomembno umetniško delo je njegov ciklus dvajsetih podob v lesu, furnirju – Domače obrti na Slovenskem, ki je svojevrsten zapis dela naših prednikov. Franci je v lesu upodobil mnoge Konjičane, prĳatelje,
svoje najbližje in nenazadnje Slovenske Konjice – tiste, ki jih ima tako rad.

Razstavlja doma in v tujini, na skupinskih in samostojnih razstavah. Med drugim je razstavljal tudi v Državnem zboru Republike Slovenĳe. Leta 2020 je za uspešno delo na likovnem področju prejel občinsko priznanje ob slovenskem kulturnem prazniku. Svoja dela ne prodaja, podarja jih v dobrodelne namene in prĳateljem.

OKTOBER 2023

LIKOVNA KOLONIJA NA TREBNIKU

ODPRTJE RAZSTAVE LIKOVNE KOLONIJE NA TREBNIKU

Že drugo leto zapored se je prvi teden v oktobru odvijala Likovna kolonija na Trebniku. Šest gostujočih slovenskih umetnikov je pet dni bivalo in ustvarjalo v slikovitem okolju dvorca Trebnik, njihovo bivanje v Slovenskih Konjicah pa se je sklenilo z zaključno razstavo v Žički kartuziji. Namen kolonije je spodbujanje ustvarjalnosti na Konjiškem, tkanje novih poznanstev in sodelovanj, predvsem pa pripeljati in predstaviti kakovostno slovensko umetniško produkcijo domači publiki. Letos so na koloniji ustvarjali priznani in nagrajeni slovenski umetniki in umetnice Nataša Berk, Matej Čepin, Nika Erjavec, Lucija Rosc, Helena Tahir in Jure Zrimšek.

SEPTEMBER 2023

3. LIKOVNI NATEČAJ KONJIŠKEGA MARATONA: TEČEMO

MAJ – AVGUST 2023

ERVIN DVORŠAK

SODOBNI REALIZEM

OLJE IN AKRIL NA PLATNO

Ervin Dvoršak je mladi ustvarjalec, ki je že kot otrok kazal izjemen potencial in talent, ki ga danes nadgrajuje in razvija kot študent na likovni akademiji v Ljubljani. Njegovo nadarjenost potrjujejo številna priznanja in nagrade, ki jih je prejel na različnih natečajih in razpisih: Gradovi kralja Matjaža leta 2008 v Slovenj Gradcu, mednarodno tekmovanje za otroke v Turčiji leta 2010, pa nagrade na mednarodnem simpoziju Forma viva Makole in še bi lahko naštevali. Umetnikovo likovno interesno področje je v osnovi realistična risba, ki pa se postopoma transformira v slikarsko govorico, vezano na človeško figuro in portret. Ervin Dvoršak ustvarja v klasičnih likovnih tehnikah štafelajnega slikarstva, predvsem v olju in akrilu. Obiskoval je slikarsko šolo akademskega slikarja Rudolfa Španzla in zdi se, da je delček umetniške karizme Španzla prenesel tudi v svoja dela. Lahko bi rekli, da gre za neke vrste magični realizem, ki se odraža v delih Ervina Dvoršaka. Umetnik je v svoji karieri že večkrat skupinsko in individualno razstavljal.

MAREC, APRIL 2023

AGATA PAVLOVEC

BRINOVE JAGODE

AKRIL IN PLATNO

Agata Pavlovec živi in ustvarja v Škofji Loki. Leta 2002 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za Likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu in prof. Jožefu Muhoviču. Obiskovala je tudi Pedagoško fakulteto, smer likovna pedagogika in Pedagoško andragoško izobraževanje. Od leta 2002 je imela 27 samostojnih razstav. Sodeluje na skupinskih razstavah, likovnih kolonijah, ex-temporih in festivalih tako doma kot v tujini. Je članica Združenja umetnikov Škofja Loka in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Poleg slikarstva se ukvarja z organizacijo razstav in prireditev, s pedagoško dejavnostjo, kot so likovni tečaji, delavnice in predavanja, pa tudi s scenografijo za različne prireditve in gledališča.

Brinove jagode – spomin iz otroštva na male, temne in zdravilne kroglice. Jagoda, ki je na pogled kot borovnica, a ko jo pregrizneš, je grenka in trpka. Danes vem, da so zdravilno moč brinovih jagod poznali že v davnih časih, da simbolizirajo dolgo življenje, moč in tudi plodnost. Verjeli so, da brin odganja negativno energijo, zle duhove in uroke. Vsi imamo spomine na otroštvo, odraščanje, na lepe in težke trenutke. Spomine, ki jih nizamo kot jagode na vrvico našega življenja. Sčasoma prepoznamo, da so trpke preizkušnje pravzaprav naša zdravilna moč. Se rodimo, spoznavamo tisto kar je okoli nas in kar gre iz roda v rod. Spoznamo, da nam življenje vedno znova daje priložnosti, da se prerodimo in da smo le delček, kot brinova jagoda, sredi širnega vesolja.

Razstava bo na ogled do konca meseca aprila.

DECEMBER 2022, JANUAR, FEBRUAR 2023

MILAN LAMOVEC – DIDI

V ZNAMENJU KRIŽA

KOMBINIRANA TEHNIKA

»Ustvarjati pomeni živeti.« – Kazimir Malevič

Kako je živeti in dihati z umetnostjo ve tudi Milan Lamovec – Didi. V znamenju križa je zgovorni hommage ruskemu slikarju, Kazimirju Maleviču in neposredno nadaljevanje virtualne razstave Človek teče, s katero se je umetnik predstavil leta 2020. Rdeča nit še vedno ostaja vprašanje eksistence z dopolnjujočo avtorefleksijo, ki se prenese na gledalca. Tekača je nadomestila statična podoba križa. Ta umetniku predstavlja človeka v idealnih proporcih, ki jih srečamo pri da Vincijevem Vitruvijskem možu, vrisanem v kvadratu in krogu. Poleg kvadratnega formata, ki se ga umetnik poslužuje, v umetninah pogosto zasledimo formo kroga kot strogega geometrijskega lika na eni strani in simbola življenja ter kontinuitete na drugi strani. Sonce in luna. Krog rojstva in smrti. Forma absolutnega, ki nima začetka in ne konca. Cikel letnih časov. Okroglina zemlje, po kateri dirjamo svoji usodi naproti.

Poleg forme križa se v razstavljenih delih ponavlja simbolika izbranih barv. V povezavi z rojstvom in smrtjo dominirata bela in črna barva, pridružita se jima še rdeča barva ljubezni, strasti, pa tudi trpljenja, ter zlata barva odrešenja. Umetnik je uporabil tudi modro barvo modrosti. Le-to mestoma dopolnjujejo ogledalca v videzu zvezd, ki dajejo vtis, da so možje v gibanju del nečesa večjega in v vesolju tečejo svoji usodi naproti. Ogledala zasledimo tudi na stičišču horizontal in vertikal križev, gledalca pa povabijo, da postane del slike in se tudi sam poglobi v eksistencialna vprašanja.

V razstavljenih delih je moč zaznati tudi kanček ironije. Te zasledimo pri jukstapoziciji starodavnih simbolov s sodobnemu človeku znanimi simboli, diptihu dvornih norčkov in duchampovski ponovni uporabi odsluženih čopičev. Umetnikov eklekticizem dopolnjujejo izbrane teksture in materiali, ki nas spominjajo na informel.

Razstava tako nastavlja ogledalo človeštvu in nas spodbuja k samorefleksiji.

(Umetnostna zgodovinarka Zala Brglez)

OKTOBER 2022

LIKOVNA KOLONIJA NA TREBNIKU

ODPRTJE RAZSTAVE LIKOVNE KOLONIJE NA TREBNIKU

Umetnost je tista, ki bogati življenje posameznika, skupnosti in tudi kraja, kjer živimo. S tem namenom smo v Slovenskih Konjicah z letošnjim letom prvič izvedli Likovno kolonijo na Trebniku. Umetniki so poleg druženja in spoznavanja Slovenskih Konjic z okolico, pet dni ustvarjali.

Sodelujoči umetniki so bolj prepoznavni predstavniki generacije mlajših slovenskih umetnikov, ki zastopajo različne ustvarjalne pristope. Slikarji Tea Kralj, Klemen Zupanc in Matej Čepin gradijo slike na med seboj izjemno raznolikih pristopih in idejah, Maruša Štibelj je prepoznavna po kolažih, ki jih prav tako zaznamuje izrazita avtopoetika avtorice, Tina Konec pa svoje ustvarjanje posveča predvsem mediju risbe. Ana Maraž in Jernej Žumer sta ilustratorja, ki pa kreirata vsak zase izrazito unikatne podobe in svetove.

SEPTEMBER 2022

2. LIKOVNI NATEČAJ KONJIŠKEGA MARATONA: TEČEMO

Foto: Aleš Mrzdovnik

MAJ, JUNIJ 2022

LEONIDA BERNETIČ ZELENKO, ROK ZELENKO IN MOJCA CERJAK

SANJE

LEONIDA – LEA BERNETIČ ZELENKO; keramika
Rojena je bila v Kopru leta 1955. Odraščala je v v Izoli. Končala je srednjo Šolo za oblikovanje, smer grafično oblikovanje in nadaljevala študij likovne umetnosti na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Leta 1980 je diplomirala z nalogo „Ornament v keramiki“. Zanimanje za keramiko je odkrila že v srednji šoli in jo izpopolnjevala v ateljeju Sonje in Karla Zelenka v Ljubljani. Po poroki z Rokom Zelenkom leta 1980, stalno ustvarja v Grožnjanu. Živi v Grožnjanu in Izoli.
Kot likovni pedagog je pričela z delom v Piranu, kasneje pa se je stalno zaposlila na Italijanski osnovni šoli „E. De Amicis“ v Bujah in Italijanski osnovni šoli Novi grad. V nadaljnjih letih ustvarjanja je pridobila mnoge izkušnje na področju pedagoškega, scenografskega, kostumografskega in grafičnega dela.
Svoje osnovno umetniško ustvarjanje je posvetila keramiki in njenim neskončnim izzivom. Od malih dekorativnih in uporabnih predmetov, do keramoplastike, keramičnega mozaika na arhitekturi, ter ciklov keramičnih slik: Moje mestece, Igra zemlje, vode in zraka, Let ptic, Morsko dno, Morje, Barvne meditacije.
Svoje delo je predstavila na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini (Trst, Rim, Pula, Reka, Berlin, Umag, Pivka, Ljubljana, Celje, Krško …).

ROK ZELENKO; olje, keramika
Rojen je bil v Ljubljani leta 1951. Leta 1975 je diplomiral na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1977 je član Društva likovnih umetnikov Slovenije.
Leta 1980 se je s soprogo keramičarko Leonido Bernetič preselil v Istrski Grožnjan, kjer sta v okviru stalne likovne kolonije odprla Galerijo – studio Porton. V Grožnjanu sodeluje pri likovnih, glasbenih, gledaliških in filmskih projektih. Objavil je tri publicistična dela o krajevni tematiki in izvedel nekaj projektov arhitekturne keramike, ter deloval v okviru Likovne delavnice Opatija, Hrvaškem društvu likovnih umetnikov Istre, Slovenskem kulturno – prosvetnem društvu Bazovica na Reki in Slovenskem kulturnem društvu Istra v Pulju.
Od leta 1998 živi v Izoli, kjer je deloval kot predsednik umetniškega sveta Društva likovnih umetnikov Insula in član umetniškega sveta ZDSLU. Ukvarja se s slikarstvom, keramiko in grafičnim oblikovanjem. Svoje delo je predstavil na več kot 200 samostojnih razstavah in enakem številu kolektivnih razstav, doma in po Evropi.

MOJCA CERJAK; mešana tehnika
Rojena v Mariboru in doma v Slovenskih Konjicah je leta 1974 vpisala Šolo za oblikovanje v Ljubljani in potem obiskovala Visoko šolo za uporabno umetnost na Dunaju, kjer je 1986 pridobila naziv mag. art. za razred uporabne-, ilustrativne- in foto- grafike. Po študiju je bila več let oblikovalka grafike v konjiškem podjetju Konus, od leta 1994 pa je samostojna ustvarjalka in članica Sekcije Ilustratorjev ZDSLU. Poleg številnih drobnih tiskovin in skupinskih ilustriranj, beleži od takrat preko petdeset samostojnih in bolj obsežnih likovnih zasnov, večinoma vezane na mladinsko leposlovje in ljudska izročila. Ob razstavah je zanje večkrat prejela javne pohvale, tudi v tujini.
Njeno delo mag. Alenka Domjan opredeli takole: “Sliko gradi na mehkih, niansiranih barvnih tonih in precizni risbi, ki ne prenaša ostrih kontur in kontrastov. V svoji lahkotnosti, včasih celo na meji materialnega, oblikuje značilne like in krajine, ki s perspektivo, sestavljeno iz več različnih pogledov, izpolnjujejo horizont dveh različnih svetov, realnega in abstraktnega.«

MAREC, APRIL 2022

BARBARA DEMŠAR

RAJSKI VRT

AKRIL IN KOLAŽ NA PLATNO

Barbara Demšar je diplomirala iz likovne pedagogike pri prof. H. Gvardjančiču na Pedagoški fakulteti v Ljubljani 1997. Je članica ZDSLU in Združenja umetnikov Škofja Loka. Študijsko se je izpopolnjevala v Cite International Des Arts, Pariz, Francija, 2001 in 2018, Vermont Studio Center, Johnson, Vermont, ZDA, 2002 in Art Hub, Abu Dhabi, ZAE, 2017. Za svoje delo je prejela 24 nagrad v Slovenij, Hrvaški in ZDA. Med pomembnejšimi; 2017 Štipendija Fundacije Pollock Krasner, New York, ZDA in Štipendija Fundacije Gottlieb, New York, ZDA.

Slikarstvo Barbare Demšar je izredno pozitivno naravnano in kaže umetničino občutenje sveta. Ljubezen do življenja in narave umetnica izraža s slikanjem abstraktnih krajin, ki so občasno imaginarne, dopolnjujejo pa jih simboli ali drobna znamenja, ki so, tako kot cvetlice, posejani po platnih – po živobarvnih ozadjih, ki nas vrnejo v brezskrbno otroštvo. Barvne plasti, na kateri se izmenjujeta ostra poteza in ploskovitejši nanosi, ki jih občasno dopolni celo z šablonsko poslikavo, gradijo strukturo, ki deluje nadvse živo. Travniki, jase in drevesa, obsijani s soncem, prežeti z optimizmom in z otroško igrivostjo, so strukturalno izčiščeni, naslikani natančno, a sproščeno. Barbari Demšar sonce predstavlja simbol njenega navdušenja nad življenjem, ki ga želi predati gledalcu.

(Umetnostna zgodovinarka Ana Debeljak)

DECEMBER 2021, JANUAR 2022

ZLATKO PRAH

MAKI

AKRIL IN MEŠANA TEHNIKA

Prof. Zlatko Prah se je rodil v Slovenj Gradcu. V Velenju je živel in končal osnovno in srednjo šolo z najboljšimi ocenami. Leta 1986 je končal Strojno fakulteto, eno leto delal kot diplomiran inžiner konstrukter v Gorenju – Velenje. Tu se je začela samostojna pot v smeri umetnosti in kasneje raziskovanje duhovne poti. Leta 1992 je po petih letih študija kot prvi diplomiral na Pedagoški fakulteti pri prof. Pandurju, postal profesor likovne umetnosti kot njegov najboljši študent, kot je prof. Ludvik Pandur sam kasneje izjavil. Nekaj podobnega je o njem izjavil njegov znani profesor za risanje in grafiko, grafično oblikovanje – prof. Bojan Golja: »Takšnega kot je bil Prah ne bo več.« Podiplomsko se je izobraževal v Freiburgu v Nemčiji od 1994 do 1998 in pridobil naziv akademski slikar.
Zaposlen je kot profesor na Srednji šoli za oblikovanje v Mariboru, Srednji zdravstveni in kozmetični šoli Maribor in na Srednji zdravstveni šoli Slovenj Gradec, kjer poučuje umetnost in estetiko. Deluje tudi kot mentor slikarskih in risarskih delavnic za odrasle, je organizator likovnih kolonij, nekaj let je bil programski vodja – kustos Mestne galerije Riemer, v času ko je živel v Slovenskih Konjicah.
Od leta 1997 je član ZDSLU – Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in DLUM, kjer je leta 2000 prejel eno najvišjih nagrad za svoj slikarski opus. Za svoje slike je prejel že veliko odkupnih nagrad – med drugim štiri velike odkupne nagrade v Piranu (1994, 1995, 2014, 2015), kakor tudi drugje po Sloveniji in v tujini. Imel je več kot 50 samostojnih razstav doma in po svetu, več kot 150 skupinskih razstav. ZLATI PRAH je uveljavljeno ime v Sloveniji in po svetu. Že vrsto let živi in ustvarja v Mariboru. ZLATI PRAH bo v tem času ponovno za nekaj dni prisoten v Kulturnem domu v Slovenskih Konjicah.

Za obisk odprtja razstave in ogled razstave je potrebno izpolnjevati PCT pogoj.

Razstava bo na ogled do 23. januarja 2022.

Informacije: Center za kulturne prireditve Slovenske Konjice, 03 758 04 37,
FB, Instagram: Center za kulturne prireditve Slovenske Konjice.

NOVEMBER, DECEMBER 2021

NATALIJA JUHART BRGLEZ

POGLED OD TUKAJ IN TAM

GLOBOKI TISK IN BARVNA AKVATINTA

Natalija Juhart Brglez (r. 1992) je leta 2018 z odliko zaključila magistrski študij Likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in leta 2019, prav tako z odliko, zaključila še magistrski študij grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Za svoje delo je bila nagrajena z Rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru, z Nagrado odličnosti za grafiko na Japonskem natečaju Utazu Art Award Biennale 2018, s Priznanjem Bienala slovenske grafike Otočec / Novo mesto, s Prešernovo nagrado ALUO UL 2017/2018 za cikel sedmih grafik posvečenih Benetkam, z Listino Primavera Galerije DLUM ter z nagrado Kuratorjev galerije DLUM.

Avtorica v svojih delih raziskuje prostor. Analizira ga kot vtis, ki ga prostor daje ob prisotnosti ali odsotnosti figure ter hkrati kot prostor napolnjen z množico detajlov, ki jih interpretira skozi natančno risbo. Prostoru namenoma lomi perspektivo, ki jo prilagaja kompoziciji in vsebini.

V glavnem dela v klasični grafični tehniki globokega tiska, jedkanici in akvatinti oziroma njuni kombinaciji. Hkrati ustvarja še šivane risbe, kjer z uporabo črne niti raziskuje različne kvalitete, ki jih ta ponuja. Zadnje leto se posveča risbi s flomastrom, njen motiv pa so arhitekturno urbanistične posebnosti Maribora, kjer umetnica trenutno živi in dela.

Njene nedavne samostojne razstave so Nagrajenke DLUM 2020 IN Nagrajenke Primavera 2019 v Galeriji DLUM, Originalna grafika v Galeriji Kambič in Galeriji KRKA, Repeticija v Izložbi umetnosti v Mariboru, V svetu umetniške grafike v Galeriji Srečišče, Hostel Celica v Ljubljani, Druga perspektiva v Galeriji Media Nox.

Sodelovala je na skupinskih razstavah Sosed sosedu v Sombotelu na Madžarskem, na 10. mednarodnem bienalu Bitola v Makedoniji, Utazu Art Award Biennale 2018 in 2020 v Utazu na Japonskem, na Obnovoletni razstavi DLUM’100 OLD, na 4. internacionalnem grafičnem trienalu v Beogradu v Srbiji, na razstavi Pet najnovejših grafičnih poetik v Galeriji ZDSLU v Ljubljani, 4X NEOBREMENJENO v Galeriji Equrna v Ljubljani, na razstavi Majski salon 2018 Grafika v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova, in na razstavi Najmlajša originalna grafika v Dolenjskem muzeju v Novem mestu.