Likovna kolonija na Trebniku sodelujočim umetnicam in umetnikom ponuja odmik od vsakodnevne rutine in jim daje možnost ustvarjanja in razstavljanja v zgodovinsko zanimivem okolju, obdanim z naravo. V obdobju petih dni imajo povabljeni ustvarjalci čas za druženje in spoznavanje novih ljudi in krajev. Prav povezovanje je osrednja ideja kolonije. Prebivalci Slovenskih Konjic in okolice imajo priložnost, da se s sodobno umetnostjo srečajo v domačem kraju in ob tem osebno spoznajo umetnike, se od blizu seznanijo z njihovimi idejami in načini dela. Vsebine, s katerimi se ukvarjajo umetniki na letošnji koloniji,  so družbeno angažirane, obarvane s humorjem ali pa nudijo estetsko vrednost oziroma pripovedujejo subjektivne zgodbe, ki jih lahko razumemo tudi veliko širše. Mnogim je sodobna umetnost morda tuja, prav z njenim spoznavanjem pa je mogoče sporočilo umetnost približati vsakomur.

Umetniška dela Nataše Berk so zelo raznolika, saj umetnica svobodno izbira in eksperimentira z različnimi mediji in načini dela. Njena dela nastajajo sproščeno, neobremenjeno in intuitivno, svet okoli sebe umetnica namenoma opazuje skozi otroško perspektivo in radovednost, pogosto vključuje humor in pri gledalcih zavestno izzove presenečenje. Ustvarja ready-made objekte, instalacije, ki pogosto vključujejo interakcijo z gledalci, in različne podobe, ki jih posname sama z uporabo kamere mobilnega telefona. Fotografija zanjo že leta predstavlja pomemben del ustvarjanja, z njo beleži vsakdan, dokumentira, jo uporablja kot skico in kombinira z drugimi načini ustvarjanja. Pametne telefone dojema kot enostaven in dostopen medij, ki se lepo vklapljajo v njeno siceršnje umetniško delovanje, ki je prepleteno z načinom življenja. Zaradi tega tudi njene objave na socialnih omrežjih delujejo kot spontane podobe, ki jih Nataša Berk v svojem vsakdanu fotografira, hkrati pa nehote delujejo kot umetniški projekt.

Matej Čepin skozi slikarski medij ustvarja samosvoje in skrivnostne svetove, ki se idejno in motivno napajajo v svetu literature, kinematografije, predvsem pa domišljije, prepletene z realnostjo. Dogajanje na njegovih delih je običajno postavljeno v hladne in misteriozne krajine, v katerih se pojavljajo stilizirane človeške figure in objekti, kot so hiše, cirkuški šotori in številni drugi predmeti. Nenavadni človeški liki in predmeti na sredi temačne pokrajine brez kakršnegakoli zelenja delujejo, kot da so se ustavili v času, ustvarjajo lahko tudi občutke napetosti in tesnobe. Občutja, ki jih lahko doživljamo ob umetnikovih delih, so pravzaprav enaka tistim, ki jih izkušamo v vsakdanjem svetu. Absurd, strah in negotovost glede prihodnosti v današnjem svetu človeka postavljajo v položaj čakajočega in nemega opazovalca, v kakršnem se znajdejo tudi liki na platnih Mateja Čepina.

Odziv na sodobni svet predstavlja tudi delo Nike Erjavec. Intermedijska umetnica se že več let posveča raziskovanju materialnosti zvoka in vibracije. Svoje osrednje zanimanje združuje s poznavanjem elektronike, s pomočjo katere ustvarja interaktivne zvočne in prostorske instalacije, kot je projekt Ne(vidna) krajina. Gibanje obiskovalcev na podlagi senzorjev in igralnih konzol spreminja intenzivnost dražljajev, ki poleg zvočnih in taktilnih motenj ustvarjajo tudi vizualno šumenje instalacij. Umetnica pri svojem delu raziskuje zapuščene urbane prostore, ki se v navidezni odsotnosti človeka preraščajo v pestre in kompleksne ekosisteme. V teh prostorih nabira invazivne, avtohtone in pionirske rastlinske vrste, ki poleg predelanih igrač in potrošnih gradbenih materialov postanejo osnovni gradnik prostorskih postavitev avtorice. Skozi vizualno, zvočno in taktilno izkušnjo v svojem delu razkriva aktualno vprašljivo razmerje med človekom in naravo.

Spomini, osebne zgodbe iz obdobja otroških let in zanimive navade ljudi pa so teme, iz katerih navdih črpa fotografinja Lucija Rosc. Umetnica svoje fotografske motive običajno sama sestavlja iz predmetov, ki jih bodisi najde doma bodisi gre za predmete, ki jo spominjajo na čas otroštva. Postavljene kompozicije skozi objektiv fotoaparata v spremljavi bliskavice zaživijo kot barvita in igriva tihožitja. Praksa Lucije Rosc pa se tukaj ne ustavi, saj fotografije pogosto nadgrajuje z instalacijo, videom, fotografijami iz družinskega albuma … Naslovi del, ki so prav tako povezani z njenimi asociacijami in spomini, zaokrožijo pripoved, ki je zanjo izjemno subjektivna, za gledalca pa predstavlja poligon, na katerem ga lahko asociacije vrnejo v čas njegovega otroštva in sveta, kakor ga je doživljal takrat. Fotografinja že od leta 2015 vodi projekt Rojstnodnevni mlaji, s katerim dokumentira mlaje, ki so postali tako po vaseh kot po mestih izredno priljubljen del pri praznovanju rojstnega dneva. Umetnica k beleženju mlajev spodbuja tudi širšo publiko, prejete fotografije pa objavlja na družabnem omrežju Instagram na profilu rdmlaji. Lucija Rosc meni, da si tovrstni mlaji zaslužijo ustrezno dokumentacijo in da postanejo umetniški projekt, saj gre za izjemen in duhovit primer ljudske ustvarjalnosti.

Risba in grafika imata dolgo zgodovino in pri ljudeh dandanes ostajata med najbolj dostopnimi in priljubljenimi oblikami vizualnega izražanja. Da kljub starosti in razširjenosti še vedno ponujata veliko prostora za inovativne vizualne in tehnične rešitve, v svojem delu dokazuje Helena Tahir. Pogosto poseže po tehnikah in materialih, ki so morda na prvi pogled obrobni in namenjeni bolj amaterski uporabi, kot so linorez, indigo papir in barvice. Dela, ki jih ustvarja, so figurativna in polna detajlov, ki se prepletajo in tvorijo umetničino osebno pripoved. Osrednje teme tudi Helena Tahir išče v času svojega otroštva, kar nato kombinira s podobami, ki jih najde v raznih publikacijah in drugod. Vedno izbere motive, s katerimi se poistoveti oziroma vidi v njih možnost zanimive in estetske izvedbe. Predvsem iskanje lepega in harmonije pa je tisto, kar umetnica tekom delovnega procesa zavzeto išče in kar želi predstaviti vsakemu gledalcu njenih del.

Slikarstvo Jureta Zrimška se začne z ustvarjanjem digitalnih kolažev, po katerih kasneje nastajajo risbe in slike. Elemente za kolaže umetnik išče med fotografijami na svetovnem spletu, posnetki, ki jih izbere, pa so vzeti iz določenega konteksta in prikazujejo v trenutku ujete figure. Običajno gre za pripadnike specialne vojaške enote, ki izražajo agresijo, pritisk in represijo. Jure Zrimšek klasičen slikarski medij združuje s sodobnimi digitalnimi podobami, ki namigujejo na temnejše plati sveta, kar se kaže tudi v zabrisanosti zaključenih del. Zaradi neostrih robov upodobljenih podob jih gledalec občuti kot odtujene. Delujejo kot nizko resolucijska fotografija z interneta, starejši posnetek na kanalu YouTube ali kot posnetek z nadzornih kamer. Tako se tudi tehnično avtor ukvarja s problematiko represije, ki je tesno povezana prav z močjo in nadzorom in ki je vedno bliže nas, kot se nam morda zdi.

Dela vseh letošnjih sodelujočih umetnic in umetnikov na zaključni razstavi v prostorih Žičke kartuzije, bodo v mesecu oktobru na ogled tudi v Veliki galeriji Centra za kulturne prireditve Slovenske Konjice. Vsa ustvarjena dela na razstavi se bodo navdihovala prav v okolici Slovenskih Konjic. Umetnike Likovne kolonije na Trebniku morda najbolj povezuje raznolikost, saj ima vsak umetnik drugačen način dela, ideje, slog in izbiro medija, a prav v tej različnosti in dinamičnosti se skriva eden od čarov umetnosti in izjemno lepo bo opazovati različne načine vpletanja vtisov Slovenskih Konjic v ustvarjena dela.

Tina Konec