Tradicionalno lončarstvo in moderna keramikaTradicionalni lončar ni le izjemen mojster izdelovanja lončarskih izdelkov, ampak je tudi eden redkih, ki še obvlada že skorajda pozabljeno znanje - tradicionalno žganje črne keramike. Je eden redkih tradicionalnih mojstrov, ki, ko ga gledaš med delom, povsem obvlada glino in izdelovanje različnih izdelkov. Čisto vseeno je, ali ima pred seboj tradicionalen lesen kolovrat, ki ga je treba poganjati z nogo, ali pa dela na sodobni električni različici. Brez napora, takole igrivo, in ne glede na to, katero vrsto gline ima. Vsak izkušen lončar ali keramik ve, da je prav žganje ključni in hkrati najzanimivejši del celotnega procesa izdelovanja keramike. Načrtovanje in zidanje peči, priprava gline in drv, odpiranje in zapiranje odprtin na peči s katerimi vodimo pretok zraka, ognja in dima in določanje temperature z opazovanjem barv v notranjosti peč. O umetnikuRok Komel se je že v otroških letih v spletu srečnih okoliščin zapisal umetnosti. Med njegovimi učitelji slikarstva je bil sam Emerik Bernard, kasneje si je za seminarsko nalogo na fakulteti izbral slovitega vojniškega lončarja Franja Felicijana, glina in oblikovanje na lončarskem vretenu sta ga pritegnili v zgodnjih devetdesetih letih, z ljudsko umetnostjo se je srečeval že med študijem etnologije, kasneje je na terenu obiskoval klasične mojstre in začel svoje znanje prenašati na mlade, ob vsem tem pa se je v slovenskem prostoru tudi kot dober pesnik.
Res je Rok Komel vešč slikanja, odloča se predvsem za olja, a vendar je na prvem mestu Komel lončar, ustvarjalec, ki mu je glina pisana na dušo in roke, univerzalna in hkrati intimna, prežeta s tradicijo in sodobno občutljivostjo najbolj neposredno izraža avtorjevo senzibilnost.
Umetniška ali funkcionalna keramična forma, tehnološka dovršenost, inovativnost, estetika, sporočilnost, ideja, so elementi, ki zanimajo celjskega profesorja zgodovine in etnologije Roka Komela, ki je že med študijem spoznaval zakonitosti klasičnega lončarstva, danes pa je v Celju edini klasični lončar, ki ga tačas ob funkcionalni keramiki vse bolj zanimajo dekorativni, estetsko zasnovani glineni primerki. Razstave:
1994 - Slovenj Gradec – skupinska razstava 1994 - Cankarjev dom – skupinska razstava 1996 - Slovenj Gradec – skupinska razstava 1996 - Ljubljanski grad – skupinska razstava 2001 - Celjski dom - skupinska razstava 2002 - Pivnica - Rogaška Slatina - skupinska razstava 2004 - Šmartno v Goriških brdih - likovna delavnica 2005 - Sinji vrh nad Ajdovščino - likovna delavnica 2006 - Galerija Šoštanj 2007 - Slikarska šola Chiaro-Scuro - Novo Celje 2008 - Slikarska šola Chiaro-Scuro - Novo Celje 2008 - Jakijeva galerija Nazarje 2008 - Sinji vrh naa Ajdovščino - likovna delavnica 2009 - Slikarska šola Chiaro-Scuro - Novo Celje 2009 - Galerija Grad Sevnica 2009 - Galerija Grad Rogatec 2009 - Ex tempore; skupinska razstava - Galerija KUD Svoboda Griže 2009 - Ljubno; skupinska razstava 2009 - Galerija KUD Svoboda Griže 2009 - Galerija MIK Vojnik 2010 - Galerija Risto Savin Žalec 2010 - Fakulteta za logistiko - skupinska razstava 2011 - Galerija Nika Ignjatoviča SlikarstvoZa čopič in barvice je prijel kot kratkohlačnik. Prva likovna znanja je pridobil pri Borivoju Wudlerju, njegov mentor je bil družinski prijatelj Emerik Bernard, tri leta se je učil v likovni šoli celjske Galerije sodobne umetnosti in nato še dve leti v dvoletni šoli Štefana Marflaka. Veliko let je vložil v pridobivanje slikarskih znanj, a slikal je bolj malo. To želi zdaj nadoknaditi in uskladiti s svojimi lončarskimi interesi. Med tehnikami izbira predvsem olje, posveča pa se figuri, krajinam in detajlom iz narave. Po več manjših razstavah je pripravil več večjih likovnih projektov, med njimi tudi razstavo v Šoštanju, na katero se je dolgo in skrbno pripravljal. Za razstavo je pripravil povsem nov keramični cikel z aluzijami na prazgodovino.
|
Lončarsko-slikarski atelje
