Grad je bil eden največjih in najimenitnejših na Štajerskem in še danes sodijo njegovi ostanki med naše najpomembnejše grajske razvaline.

Grad je značilen primer raščenega gradu, ki se je iz manjšega romanskega zametka postopoma razvil v razsežen grajski sestav. V listini o ustanovitvi Žičke kartuzije je grad prvič izrecno omenjen leta 1165. Sigurno pa je bil zgrajen mnogo prej, mogoče celo v 10. stoletju. Prvi znani lastniki gradu so bili Konjiški gospodje, prvi je omenjen Liupold I. leta 1164. 

Zadnja leta se ostanki gradu obnavljajo tako, da se bo zaščitil pred propadanjem in bodo posamezni deli omogočali dejavnosti, ki bodo grad oživljali s primernimi vsebinami. Stari grad je bil in ostaja znamenitost mesta, ki se stoletja pod njimi razvija.

Mestno jedro našega mesta se deli na novo in staro mestno jedro. Novo mestno jedro se imenuje MESTNI TRG, kateri se prične omenjati v začetku 20. stol., medtem ko se drugi del mestnega jedra STARI TRG prične omenjati že leta 1146.

Z avtobusne postaje proti mestnemu jedru si lahko najprej ogledate znamenitosti Mestnega trga.
V osrčju Mestnega trga se nahajajo sodišče, kulturni dom, hotel Dravinja. Na samem trgu je novodobni spomenik z naslovom " Dva ptiča z zlomljeno perutjo" avtorja g. Franca Purg. Spomenik je simbol življenja (voda), svobode in spomina na revolucijo. Poleg vodometa in krožnega vodnega toka (življenja) opazimo dve ptici: majhno in veliko. Manjšo ptico, ki je simblo svobode, hrani odrasla ptica – mati, ki ima zlomljeno krilo (boj, revolucija, izkušnje). Kipar Purg se je odločil povezati ptici z vodo, ker je v Slovenskih Konjicah povsod prisotna
(po legendi voda deli po dolgem in počez, razmejuje stari del mesta z novonastalim mestnim jedrom).Če nadaljujete pot prečkate reko Dravinjo, ki teče skozi naše mesto. Na mostu vas pozdravijo doprsni kipi konja, simbola Slovenskih Konjic.
Na levi strani, takoj ob koncu mosta se nahaja milni kamen, kateri je ostanek glavne prometnice, ki je vodila tod skozi in povezovala Dunaj – Trst.  Na nasprotni strani pa se nahaja spominska plošča na evropsko tekmovanje imenovano Entente Florale, na kateri so obeležena slovenska mesta, katera so sodelovala na tem tekmovanju. 

Ob vstopu v Strai trg lahko na hiši št. 2, zasledite fresko sv. Florjana, ki nas opomni na pogoste požare v Slovenskih Konjicah, prav tako v osrčju Starega trga o pogostih požarih priča freska na hiši št. 38.
V Starem trgu je bila nekoč tudi postojanka imenovana Reganda, katera je bila namenjena prevpregi konj. Konjice so torej nastale kot obcestna naselbina in so od vsega začetka imele prometno – tržni značaj.
Svežino našemu mestu daje posebnost, ohranjena od samega začetka omembe Konjic
(Konjice so dobile naziv Slovenske leta 1934), potok najbolj poznan pod imenom Gospodična, nekateri pa imenujejo tudi Zmajeva slina ( oba imena izhajata iz legend).
Nad potokom je lepo oblikovano kužno znamenje sv. Florjana s štirimi svetniki ( na osrednjem stebru je kip sv. Florjana, na nižjih podstavkih okoli njega pa so kipi sv. Frančiška Ksaverija, sv. Roka, sv. Jurija in sv. Janeza Nepomuka), ki nas tudi opozarja na pogoste požare v Slovenskih Konjicah, saj so Konjice pogorele najmanj štirikrat. Spomenik je v 18. stoletju postavil znani konjiški kipar Franc Zamlik. Po zadnjem požaru so v Konjicah zgradili kamnite hiše iz kamenja iz Žičke kartuzije, in takšna podoba našega mesta se je ohranila vse do danes.

Legenda o nastanku Konjiškega trga

Spletanje raznih zgodb in legend je na splošno značilnost človeške preteklosti in kot večina srednjeveških mest in trgov imajo Slovenske Konjice svojo legendo, ki pripoveduje o strašnem zmaju, ki naj bi živel na Konjiški gori.

Dvorec Trebnik - zeliščna galerija
Grajska ulica 4
Slovenske Konjice

ZGODOVINA

Dvor pod konjiškim gradom, katerega naslednica je graščina Trebnik, srečamo v virih že zelo zgodaj. Omenja se že leta 1362.

Dvorec so verjetno pozidali med leti 1630 in 1636. Vse fasade so predelane, oblikovno poenostavljene, iz novejše dobe. Strehe so strme, dvokapne, nad stranskima objektoma poudarjene s po dvema, baročno oblikovanima mansardnima okencema. Osrednji trakt je v pritličju obokan. Oboki so večidel banjast. Iz vzhodne avle, ki je opremljena z novejšim lesenim opažem, se po stopnišču- tu je vzidan marmornat lavabo iz 17. stoletja- povzpnemo v nadstropje. Tu sta dve sobi okrašeni s štukaturnim stropom, v eni pa je bogat kasetiran strop. V graščini je nekaj dragocene drobne opreme, tako dva marmorna kamina, reprezentančna vrata. Jedro današnjega dvorca je osrednji trakt, ki je- sodeč po najstarejših ohranjenih sestavinah- iz prve polovice 17. stoletja.

Dolina sv. Janeza leži ob vznožju južnega pobočja Konjiške gore, na vzhodu pa se začenja tam, kjer se hriba Golo rebro in Slom razkleneta. Cesta iz smeri Žič nas pelje mimo zaselkov Kraberk, Škedenj in Tolsti vrh. Ob vijuganju, prepletenim s potokom Žičnica, nas najprej vodi do območja nekdanjega spodnjega samostana, ki je kasneje dobilo ime po tamkajšnjem "hospitalu", do Špitaliča. Tam še danes, kot edini ostanek kartuzijanskih časov, stoji znamenita, poznoromanska cerkvica Marijinega obiskanja, katero na vhodu krasi edinstveni romanski portal, ki je med najstarejšimi ohranjenimi na Slovenskem. V bližini stoji stavba župnišča, v katerem je zbrana dragocena zbirka knjig in mašnih rekvizitov iz časov Žičke kartuzije.

V tej popolnoma odmaknjeni in tesni dolinici si je takratni lastnik tega posestva, štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec, okrog leta 1155 zadal nalogo, da ustanovi domovanje menihov iz Velike kartuzije na Francoskem, ki so po prihodu leta 1160 pričeli z izgradnjo večine poslopij, sprva lesenih, kasneje pa povsem zidanih. V zgornjem samostanu (Žički kartuziji) so v glavnem delu prebivali bratje z zelo strogim redovnim življenjem, v spodnjem samostanu (Špitalič) pa so prebivali bratje-laiki. Kartuzijani so se poleg redovnega življenja ukvarjali z lekarništvom in zdravilstvom, mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi deli, ki so služila preživetju redovne skupnosti. Znali so tudi poskrbeti za popotnike in goste, saj so že kmalu po nastanku zgradili v spodnjem samostanu omenjeni "hospital", ki je služil tako negi bolnikov, kot tudi oskrbi gostov. Kasneje, po turškem opustošenju in preselitvi tega dela v zgornji samostan, pa je v 15. stoletju nastalo poslopje sedanjega Gastuža, verjetno ena najstarejših ohranjenih gostiln v Srednji Evropi. 

V desetletjih od njene ustanovitve, se je Žička kartuzija vzpela do enega najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da so vodili ustanovitve novih kartuzij, tu je bil od 1335 do 1355 sedež nemške redovne province in od 1391 do 1410 sedež generalnega priorja tega reda. Žička kartuzija je prevzela vlogo osrednjega samostana namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije. To pomeni, da je bila "metropola" svojega reda, da so tu oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve, ter da so sem usmerjali svoj korak mnogi cerkveni odličniki in plemiči. 

Žička kartuzija je zaradi svojega preko šestoletnega obstoja doživela veliko vzponov in padcev, preživela mnogo vladarjev in s tem tudi obdobij, od romantike, gotike, preko renesanse do baroka, kar se je zrcalilo v njenem življenju in obnovah.

Leta 1782 je takratni cesar Jožef II. z dekretom ukinil delovanje Žičke kartuzije. Redovno življenje je zamrlo, v kartuziji pa je poslej bilo gospodarsko-upravno središče bivšega kartuzijanskega posestva, naborni okraj ter sedež župnije. Po letu 1827 so pričele stavbe bistveno propadati.

Zgodovina nastanka kartuzijanskega reda

Začetnik redovne skupnosti kartuzijanov je bil redovnik sveti Bruno (rojen v Kolnu, študiral v Reimsu), ki se je z dvema somišljenikoma umaknil v samoto, da bi živel po evangeliju. Bruna sta tovariša kmalu zapustila, kasneje pa se mu je pridružilo šest drugih mož, ki so stremeli za istimi cilji. S pomočjo grenobelskega škofa Huga so leta 1084 našli primeren kraj v divji alpski dolini nad Grenoblom, kjer so v popolni samoti živeli in molili. Po skalnatih pečinah so meniško naselbino imenovali Charteux - Cartusia.

Od ustanovitve prvega kartuzijanskega samostana leta 1084 do 1500 je njihovo število naraslo na 201. Posejani so bili po vsej Evropi, največ v Franciji. Na sedanjem slovenskem ozemlju so kartuzijani ustanovili štiri postojanke:

• Žiče - ustanovljena okoli leta 1160
• Jurklošter - ustanovljena okoli leta 1170
• Bistra pri Vrhniki - ustanovljena okoli leta 1260
• Pleterje - ustanovljena okoli leta 1403

Ustanovitev žičke kartuzije

Natančnega datuma ustanovitve Žičke kartuzije ne poznamo, vsekakor pa je nastala med leti 1155 in 1165, ko je bila spisana njena ustanovna listina. Zgodovinarji si niso enotni glede letnice začetka samostana ob Žičnici, vsi pa priznavajo Otokarja III. Traungavca, štajerskega mejnega grofa in njegovega sina Otokarja IV., prvega štajerskega vojvodo, za ustanovitelja Žičke kartuzije.

Za postavitev žičkega samostana se je Otokar III. prav gotovo odločil zaradi novih pokrajinskih pridobitev. Ko je nemški kralj Konrad III. zbiral plemstvo za križarski pohod, se je le-tega udeležil Otokarjev stric, grof Bernard Spanheim, a je tam umrl. Po njegovi smrti so Traungavci podedovali obsežna posestva na Spodnjem Štajerskem, med drugim tudi okolico Konjic in dolino ob Žičnici.
Na novo pridobljenem ozemlju je Otokar želel ustanoviti samostan. Ni povsem jasno, zakaj se je Otokar III. odločil za tedaj neznane menihe - kartuzijane. Prav gotovo jih je spoznal v Franciji in Italiji, kjer so že imeli svoje postojanke. Gotovo mu je na potovanjih prišlo na misel, da bi v svojo mejno deželo poklical sinove sv. Bruna. To naj bi bilo leta 1155. Ker je bila za kartuzijane najbolj primerna samota, jim je našel zaprto dolino pri Konjicah. Bila je sicer njegova last, toda tisti čas je bilo zemljišče fevd (podarjena posest) viteza Luipolda Konjiškega. Otokar mu je v zameno za dolino Žičnice dal druga posestva.

Otokar je imel sprva težave z odobritvijo naselitve kartuzijanov na Spodnjem Štajerskem. V Franciji in italiji so kartuzijani namreč že imeli 18 redovnih naselbin, v Žičah pa bi bila prva tovrstna naselbina zunaj klasičnih dežel, v katerih se je red najprej uveljavil. Kljub začetnim težavam mu je na koncu uspelo. Ko so prvi kartuzijani prišli v dolino, je naselje Žiče prav gotovo že obstajalo. Samostan v začetku ni imel imena, le dolina Žičnice se je imenovala po zavetniku kartuzijanske cerkve, sv. Janezu Krstniku. Pozneje se je samostana prijelo ime Žička kartuzija, po bližnji vasi Žiče. 

Otokar III. je v času izgradnje samostana umrl (31. 12. 1146), zato je njegov sin Otokar IV. uspešno nadaljeval začeto očetovo delo. Bil je velik dobrotnik Žičke kartuzije in je zagotovil njen obstoj. V kartuziji so bili, razen menihov, pokopani tudi številni štajerski plemiči in drugi odličniki. V samostanu je našel svoj poslednji mir tudi njen ustanovitelj Otokar III., skupaj s svojo ženo Kunigundo in njunim sinom Otokarjem IV. Do leta 1827 so vsi trije ležali v grobnici kapele, pozidane na desni strani enoladijske samostanske cerkve.
Leopold IV. Konjiški se je odločil, da ga morajo pokopati v Žički kartuziji, kjer je počival že njegov oče Ortolf II. V samostanu so namreč pokopani nekateri člani družine Konjiških.
V Žičkem samostanu so od leta 1377 pokopani tudi nekateri plemiči Žovneški, kasneje Celjski, med drugimi pristaši celjeskega grofa Hermana I., Ulrik  Žovneški in njegova žena Katarina. V samostanu je pokopan tudi samski grof Friderik Celjski, sin Friderika III.

Legenda o nastanku Žičke kartuzije

O ustanovitvi Žičkega samostana kartuzijanov se je ohranila legenda, ki ima dve različici. Po prvi naj bi mejni grof Otokar III. pričel ustanavljati kartuzijo v času vladanja papeža Aleksandra III. med leti 1159-1181.V letu 1147 naj bi se cesar Konrad, vojvoda Friderik in mejni grof Otokar III. udeležili križarske vojne. Po vrnitvi iz vojne se je Otokar hotel oddahniti od skrbi in se je s plemenitaši odpravil na lov na Konjiško goro. Oddaljil se je od ostalih lovcev in prišel v senčnate globeli na južni strani gora, kjer je nenadoma zagledal košuto izredne beline. Pri zasledovanju lepe živali je grof prišel na kraj, kjer je stala kartuzija. Ko je žival izginila, je Otokar stopil iz konja in se zaklenil pod bližnje drevo, da bi si oddahnil in malo zaspal. V dremežu je zagledal prikazen- moža, ki se je svetil bolj kot sonce, in ji je bil oblečen v kameljo kožo. Tujec se je predstavil kot Janez Krstnik in grofu naročil, naj na tem mestu pozida samostan. Janez Krstnik mu je naročil, da naj naseli kartuzijane, ki so že ustanovili s svetim Brunom Veliko kartuzijo v Alpah. Otokar je svetniku zagotovil, da bo naročilo izpolnil, apostol pa je tedaj izginil.Medtem se je približevalo grofovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Žival se je zatekla v plemičevo naročje, kakor da bi pri njem iskala zavetje. Vpitje lovcev in zajec sta Otokarja prebudila iz sna in vzkliknil je v Slovenskem jeziku: "Zajec, glejte zajca!" Zato je grof Otokar imenoval ta kraj Zajec, nemško govoreči ljudje pa Seitz. Domačini še sedaj samostanu rečejo "Zajcklošter".

Po drugi inačici legende o ustanovitvi žičkega samostana naj bi mejni grof Otokar III. začel najprej zidati kartuzijo v Konjicah. Meniški zapis zgodbe kot leto ustanovitve samostana navaja leto 1155 oziroma 1151. Medtem, ko sta v žičkem rokopisu iz 17. stoletja obe inačici legende zapisani ločeno, je v žičkem arhivu zapis iz 18. stoletja, v katerem sta obe inačici združeni.Po drugi obliki  legende naj bi Otokar pričel z gradnjo samostana v Konjicah. Grof je namreč ugotovil, da je kraj, ki ga je Janez Krstnik izbral za samostan, pretesen in je zato je izbral drugo mesto ob severnem podnožju Konjiške gore. Posest za gradnjo naselbine si je Otokar pridobil od Leopolda Konjiškega in samostan s cerkvijo skoraj že pozidal. Tedaj pa bi se naj grofu ponovno prikazal svetnik in ga karal, češ da je postavil kartuzijo na drugem kraju, kakor je bilo zapovedano. Naročil je mu je, da naj samostan odstrani, pusti naj le cerkev, ki naj postane župnijska, kraj Konjice pa naj pripada samostanu. Otokar je drugi ukaz svetnika izpolnil in pozidal kartuzijo tam, kjer se mu je ta prvikrat prikazal.Grof  Otokar je v samostanu našel svoj zadnji mir. Pokopali so ga skupaj z ženo v zakristiji cerkve, na kraju, kjer se mu je prvikrat razodel Janez Krstnik. Njegov grob so pokrili z belim marmorjem.

Samostanska pravila

• Žička kartuzija je bila sprva urejena po vzoru francoskih kartuzij, ki so imele zelo stroga pravila. Na čelu samostanske družbe je bil priror, ki je živel v zgornjem samostanu, v spodnjem samostanu bratov laikov pa je delo vodil prokurator - oskrbnik.
• V zgornjem samostanu, kjer je bilo 13 celic, je živelo 12 menihov, ki so bili za takratne razmere zelo izobraženi. Vsak je imel poleg hišice še delavnico in majhen vrt. Imeli so strog red. Približno ena tretjina dneva je bila določena za ustno molitev, druga za premišljevanje, tretja za ročno delo.
• Menihi zgornjega samostana so vstajali poleti ob polnoči, pozimi kakšni dve uri pozneje. Opoldne si je vsk skuhal borno kosilo. Posti so bili sprva strogi, hrana enostavna. Mesa, razen rib, niso uživali. V ponedeljek, sredo in petek je bil post ob kruhu in vodi.

• V zgornjem samostanu je večji del vladal molk. Ob sobotah so se sešli, da so se pogovorili o potrebnih rečeh in opravili spoved.
•  Bela obleka kartuzijanov je bila preprosta, iz konopljinega platna. Okoli ledij so nosili bodeč opasnik, počez dolg talar ( do gležnjev segajoča obleka ) in po vrhu še škapulir; na ramah spet kos blaga, padajoč čez prsi in hrbet.
• V spodnjem samostanu (Špitalič) je prokurator vodil celo gospodarstvo, nadziral brate (laike) in sprejemal goste. Laiki niso znali pisati, obdelovali so zemljo, redili živino in se pečali s potrebnimi rokodelstvi. Pri hrani so imeli manj postov, ker so morali težko delati.
• Skozi stoletja se je tudi v Žičkem samostanu pričel rahljati nekdaj strogi kartuzijanski red. Skromni in tihi samostan je postal sedež mogočnega imetnika velikanskih posestev in podložnikov. Kartuzija je postala bogata, toda znotraj slaba. Turki so večkrat upostošili posestva, prišli so veliki davki in razne ujme; gospodarstvo je začelo hirati.
• Vsestransko propadanje je doseglo vrhunec, ko se je razširila Lutrova vera. Leta 1564 je redovno življenje celo prenehalo. Nadvojvoda Karel je ukazal, naj se vsi pohujšljivo živeči menihi odpošljejo v druge samostane.
• Leta 1595 so pod vodstvom priorja Viana Gravelija obnovili red in uredili samostansko gospodarstvo. Leta 1782, za vlade Jožefa II., so samostan ukinili.

Gospodarstvo samostana

Okoli leta 1700 so imeli žički kartuzijani poleg samostana še tri cerkve (cerkev sv. Janeza Krstnika, Marijina cerkev, cerkev sv. Ane) in dvorce v Konjicah, Oplotnici, Mariboru ter v Gradcu. Poleg številnih njiv, pašnikov, travnikov in gozdov, so imeli tudi veliko vinogradov. Posebej je treba omeniti samostansko steklarno, ki je stala blizu špitalske cerkve. Po viru Ivana Zelka naj bi obstajala že leta 1543, na vsak način pa je najstarejša glažuta na slovenskem Štajerskem. Imela je peč s 4 do 8 talilnimi lonci, proizvajala pa je steklo za dom, za lekarne in šipe za okna. Za lastne potrebe so menihi v Špitaliču postavili mlin na žrmlje, opekarno za žganje opeke in v Sotni pri Žičah mlin na vodo.

Arhitektura

Razen cerkva in njihovih stavbnih posebnosti je pri kartuzijanih posebno zanimiva celotna samostanska zasnova, ki je bila sorazmerno svobodna in se je vsakič ravnala po zemljišču, ki je bilo za gradnjo na razpolago.
Cerkev sv. Janeza Krstnika v zgornjem samostanu je bila zgrajena v 12. stoletju. Postavili so jo francoski mojstri iz Velike kartuzije v romanskem slogu. Pozneje so jo gotizirali. Pri zidavi ozke in dolge cerkve so že uporabljali šilaste loke, rebraste oboke ter opornike. V skladu s strogostjo reda, kartuzijanska arhitektura ni poznala nepotrebnega okrasja in razkošja. Pomen Žičke kartuzije je zlasti v tem, da je v evropskem merilu eden glavnih spomenikov zgodnjega kartuzijanskega stavbarstva, saj se prvi samostani tega reda niso ohranili.

Stanje notranjosti "velike cerkve" podaja zapisnik iz leta 1812. V cerkvi so bili trije oltarji, v ladji pa štiri skupine stolov; na stenah so visele tri velike slike Kristusovega trpljenja. V zvoniku sta bila dva majhna zvoniva in vgrajena stolpna ura. Leta 1812 je bila cerkev še v zadovoljivem stanju in so jo še uporabljali za bogoslužje. Zrušenje cerkvenega oboka in strehe datira okoli leta 1840.
"Velika cerkev" je skoraj popolnoma porušena, "manjša cerkev" v Špitaliču pa je domala ohranjena v prvotni romanski podobi. Ves srednji vek ni doživela nobene spremembe in šele v 19. stoletju so ji pozidali zvonik in pozneje še zakristijo. Obe gradnji sta pokvarili čisti slog romanike. Odlikovan je glavni portal, ki je zasnovan romansko, a se je že v naslednji razvojni stopnji spremenil v gotiko. Stavba je eden najpomembnejših spomenikov slovenske pozne romanike, po visoki kakovosti njene izvedbe pa prva med njimi.

V obnovljenem gospodarskem poslopju Žičke kartuzije je od leta 2007 na ogled stalna razstava žičkih rokopisov. Kartuzijani namreč niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, temveč s pisano in medse so sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin. Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij: teologije, astronomije, praktičnih ved in književnih stvaritev. Med ohranjenimi besedili je veliko znamenitih del, ki so neprecenljivi spomeniki naše intelektualne dediščine in širšega srednjeevropskega prostora.

Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo, kljub okrnjenosti, vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških rokopisov in skoraj 100 fragmentov. To je le majhen del nekdanjega bogastva in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti.

Stalna razstava: Kulturna dediščina Žičke kartuzije / Avtorica razstave: dr. Nataša Golob (2007)

Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, njihove pisave so bogata paleta različnih paleografskih oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov pri nas, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicial in spregovorimo o "žičkem slogu". Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasom, ki so ga prispevali - v skladu s tedanjim načinom delovanja - poklicni, pogosto potujoči slikarji.

Kulturna dedišina Žičke kartuzije, dr. Nataša Golob - knjižica na 32. straneh izčrpno predstavi zgodovino samostana, začetke kartuzijanskega reda, značilnosti kartuzijanskih samostanov, predstavi Žičko kartuzijo kot umetnostni spomenik, nekdanjo obsežno samostansko knjižnico in spregovori o prihodnosti samostana. Knjižica je naprodaj v prodajalni TIC Žička kartuzija in TIC Slovenske Konjice. Cena: 4,5 € (z DDV).

V protokolarnih prostorih obnovljenega gospodarskega poslopja Žičke kartuzije je od oktobra 2010 na ogled stalna razstava Korak za korakom. Razstava je zasnovana kot konservatorska galerija; prikazuje več kot tridesetletno delo konservatorske stroke pri obnovi kartuzije in je pomemben vir informacij o stanju, kakršno je današnjim obiskovalcem večinoma neznano in skrito. 

Razstavo je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota v Celju, v sodelovanju z Občino Slovenske Konjice ob praznovanju 850-letnice prihoda kartuzijanov v dolino Žičnice.

 Programi obnove in projekti revitalizacije Žičke kartuzije so izdelani z namenom, da bi v enovito krajinsko spomeniško območje postavljene objekte spomenika celostno zavarovali, ohranili, predstavili in oživili. Razen v evropsko primerljivih gradbenih kvalitetah stavb in zaključenem prostoru kartuzije se enkratnost spomenika kaže tudi v ohranjeni dvojnosti prostorske zasnove kartuzijanskega samostana z nepozidanim vmesnim prostorom med Spodnjim in Zgornjim samostanom. Mir, ki je še ohranjen, prvobitnost in duh prostora dajejo kartuziji še dodatno vrednost, ki osmišlja preteklo in prihodnje vloženo delo. Seveda bosta pri vseh nadaljnjih postopkih potrebna preudarnost in razmislek, da ne bodo le-ti spomeniku v škodo. Z  nedestruktivnimi arheološkimi metodami  bo potrebno  raziskati kulturne plasti celotnega območja poselitve Zgornjega  in Spodnjega samostana ter sedaj zasutih ribnikov. Čimprej bo potrebno s historično streho prekriti tudi cerkev sv. Janeza Krstnika, saj so za izvedbo projekta dani vsi elementi. Cerkev brez strehe je manjkajoči element v dojemanju celotnega kompleksa Zgornjega samostana, ki bo tako pridobil na prvotni pričevalnosti. Cerkev bo samo tako lahko kljubovala vremenskim razmeram in ohranjala pomemben del našega zgodovinskega spomina prihodnjim generacijam.

Vir: Zloženka Korak za korakom... Obnova Zgornjega samostana Žičke kartuzije (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje)